Naš nono je našu nonu spoznu na plesu.
An kadar èez en cajt šla sta v kop pred oltar,
ko vzel jo je v roke, da èez prag jo bo nesu,
je reku: "Pošluši, žena, tole jaz bm jz gospodar.

Jz dedc sm an jz bom tole komandiru,
k tako bog ukaže an tako je narjen ta svet.
An ahti Å¡e nekaj, jaz ne bom muliru,
za fruštk zmeram pravo kafe èem jz met."


Ma ben, naša nona kafeta ni pila,
je pravla, da zanjo malèk preveè grenko je.
An tako prvo jutro za fruštk je nardila
za sebe èikoriju, za njega kafe.

Ma kafe je blo drago, ku eno oèke ven z glave.
An šoldou ni blo za jih metat kar preè.
A ne, je treba blo Å¡parat, ni kej,
ma, sej te sprave na k'nt èez en cajt tajkšn stroš'k tako ku neè.

An taku drugo jutro naša nona je vstala,
naskrevš rekla "Bog mi odpusti ta greh."
An polej na šporet dva lonèka je dala.
Ma èikoriju je skuhala kr v obadveh.

Naš nono pr fruštku prou neè ni porajtu
an tistu žlobudru u grlo je zlil.
An tako, ne da bi vedu, vse od tistih cajtov
namesto kafeta èikoriju je pil.

Naš nono je bil grob, ma kej vse naši noni je zreku,
kadar kejšn bot pršu je iz betule pijan.
Ha, ma nje ni blo strah, an Å¡e sam zlodej bi uteku,
ma naša nona je vedla, da mu bo žou drugi dan.

Ne, nono res ni znau bit nežen kej preveè,
otrok pej vseglih puhna bajta je bla.
Ma zastonj pravit bogu "Ne stoj, jenji, ne veè."
Ne sliši on tega an da, kukr da.

An tko ob èikoriji so leta jim tekla.
An zmeram nas nona je spravla malèk v smeh,
k ložla na šporet dva lonèka je an rekla
potiho, naskrevš: "Bog mi odpusti ta greh."

Kadar naša nona je umrla, nonotu res ni blo lahko.
Ma nankar tist bot on lamentat se ni tou.
Ne, zakounu je rajš: "Uh, naj me strela u mhko",
klobuk vzel an palco an pohajat Å¡ou.

Je pršu nazaj, ni pol ure pasalo.
An siten ku zmerom kafe je tou met.
Ha, smo skuhali mu ga, mmm, lepo je dišalo,
blo èrno je an moèno, kukr mora bet.

Ga spil je an reku: "Ah, Bog vas ne mara,
ma sej fino kafe je, an lepo diši.
Ma boljšga je skuhala r’nca tastara.
A, tazga kafeta na svetu veè ni."