Hodu sm kt romar, ni mi bil pomembn Ä?as,
na ÄŒopovi, med revnimi in lopovi opazu sm obraz.
Male bla postave, a vzravnane bla je drže,
dekliÄ? in njen smeh, ujet v ves ta mestni vrvež.
Nism hotu drt se, a od nekje mi je bla poznana,
kar stopu sm do nje in mimgrede reku:
"Dober vam veÄ?er želim, gospodiÄ?na",
roka dana, "Rok, me veseli."
"Tudi mene, živjo, js sem Ana."
"Se midva od nekje poznava?" sem ji reku,
pa sem zgleda malce mem useku.
Prestrašla se. "Prestrašena", sem reku, "Ni potrebna panika,
nisem tat - ukradu bi minuto in te bolje Å¡el spoznat."
V tem trenutku velk obrat, obrnla se je okol in pospešla svoj korak:
"ÄŒe hoÄ?eÅ¡ me spoznat, steci z mano", stekla prot PreÅ¡ercu je nasprot,
Jst pa obstal, k lipov Bog, najprej, da dojamem, v Ä?em je smisel.
Najbrž hoÄ?e, da bi jo poisku, da bi se z njo v temi stisku,
pa na pete sm prtisnu, za PreÅ¡erca uzad, a na preseneÄ?enje
uzadi samo zrak. Sedel sm miren, kot zgoraj je Prešeren,
ves Ä?emeren zrl predse, skuÅ¡al razvozlat uganke,
nakar neki Ä?udnga nastane. Te fasade bele mi postanejo poznane,
srh po meni plane, zvok zamrzne, množica zastane, iz transa se zbudim,
Ä?ez neki pou trenutkov me zbudi in me zadane,
da sem bil ravnokar v objemu moje ljube Ane.
V objemu moje ljube Ane (3x)
ko si enkrat v objemu moje ljube Ane.
Zdej moj utrip je njen utrip, utrip mesta,
dotakne se me rahlo, kot ploÄ?nika cesta.
Uho prslonm ob fasado, slišm, kaj mi govori,
jezik njen je sleng in Ljubljanica je njena kri.
Poznava se iz Ä?asov, oba sva bla Å¡e mejhna,
takrat daleÄ? od tega, da bi reku ji kdo bejba.
Vsak dan po Å¡oli se dobila, cele popoldneva skp zabila,
na rolerjih skakala, pred stopnicam me je spotaknila,
cela družba se smejala, ko poljubu sm beton,
a tko se me je ona dotaknila, punca svojga stila,
njene tetovaže so grafit, k jih mulci in grafiterji
vtetovirajo na zid. VÄ?asih Ä?aka na izid in vidÅ¡, ko kasneje joÄ?e,
saj tega noÄ?e. A kaj hoÄ?e? Je že od nekdaj znano,
da si fantje radi skoÄ?imo v lase za tako lepo damo.
Njen objem me bo za veÄ?no grel, vÄ?asih se spraÅ¡ujem:
"Je mostiÅ¡Ä?ar sploh lahko verjel, kaj je storil, ko je prvi kol ob dno Barja zadel?" Ne, ni vedel, da tam zibel bo postlana,
od koder bo vstala moja ljuba Ana, v preteklosti pretresena,
kasnej kompleksov rešena, a dones se sprehaja,
naliÄ?ena in pjana, hoÄ?e bit velika, znana, zvezda,
zdej se s plakati pleska, posluša Velzga Brata, pravi,
da ji lahka rata, pravi, da nekoÄ? bo vsa iz zlata.
NoÄ?em, da bi Å¡la tja Ana, kamor ji je že veÄ?ina odpotovala,
nben ni mogu odkupt svoje duše, k se enkrat je prodala.
V objemu moje ljube Ane (3x)
hoÄ?em bit spet v objemu moje ljube Ane.
na ÄŒopovi, med revnimi in lopovi opazu sm obraz.
Male bla postave, a vzravnane bla je drže,
dekliÄ? in njen smeh, ujet v ves ta mestni vrvež.
Nism hotu drt se, a od nekje mi je bla poznana,
kar stopu sm do nje in mimgrede reku:
"Dober vam veÄ?er želim, gospodiÄ?na",
roka dana, "Rok, me veseli."
"Tudi mene, živjo, js sem Ana."
"Se midva od nekje poznava?" sem ji reku,
pa sem zgleda malce mem useku.
Prestrašla se. "Prestrašena", sem reku, "Ni potrebna panika,
nisem tat - ukradu bi minuto in te bolje Å¡el spoznat."
V tem trenutku velk obrat, obrnla se je okol in pospešla svoj korak:
"ÄŒe hoÄ?eÅ¡ me spoznat, steci z mano", stekla prot PreÅ¡ercu je nasprot,
Jst pa obstal, k lipov Bog, najprej, da dojamem, v Ä?em je smisel.
Najbrž hoÄ?e, da bi jo poisku, da bi se z njo v temi stisku,
pa na pete sm prtisnu, za PreÅ¡erca uzad, a na preseneÄ?enje
uzadi samo zrak. Sedel sm miren, kot zgoraj je Prešeren,
ves Ä?emeren zrl predse, skuÅ¡al razvozlat uganke,
nakar neki Ä?udnga nastane. Te fasade bele mi postanejo poznane,
srh po meni plane, zvok zamrzne, množica zastane, iz transa se zbudim,
Ä?ez neki pou trenutkov me zbudi in me zadane,
da sem bil ravnokar v objemu moje ljube Ane.
V objemu moje ljube Ane (3x)
ko si enkrat v objemu moje ljube Ane.
Zdej moj utrip je njen utrip, utrip mesta,
dotakne se me rahlo, kot ploÄ?nika cesta.
Uho prslonm ob fasado, slišm, kaj mi govori,
jezik njen je sleng in Ljubljanica je njena kri.
Poznava se iz Ä?asov, oba sva bla Å¡e mejhna,
takrat daleÄ? od tega, da bi reku ji kdo bejba.
Vsak dan po Å¡oli se dobila, cele popoldneva skp zabila,
na rolerjih skakala, pred stopnicam me je spotaknila,
cela družba se smejala, ko poljubu sm beton,
a tko se me je ona dotaknila, punca svojga stila,
njene tetovaže so grafit, k jih mulci in grafiterji
vtetovirajo na zid. VÄ?asih Ä?aka na izid in vidÅ¡, ko kasneje joÄ?e,
saj tega noÄ?e. A kaj hoÄ?e? Je že od nekdaj znano,
da si fantje radi skoÄ?imo v lase za tako lepo damo.
Njen objem me bo za veÄ?no grel, vÄ?asih se spraÅ¡ujem:
"Je mostiÅ¡Ä?ar sploh lahko verjel, kaj je storil, ko je prvi kol ob dno Barja zadel?" Ne, ni vedel, da tam zibel bo postlana,
od koder bo vstala moja ljuba Ana, v preteklosti pretresena,
kasnej kompleksov rešena, a dones se sprehaja,
naliÄ?ena in pjana, hoÄ?e bit velika, znana, zvezda,
zdej se s plakati pleska, posluša Velzga Brata, pravi,
da ji lahka rata, pravi, da nekoÄ? bo vsa iz zlata.
NoÄ?em, da bi Å¡la tja Ana, kamor ji je že veÄ?ina odpotovala,
nben ni mogu odkupt svoje duše, k se enkrat je prodala.
V objemu moje ljube Ane (3x)
hoÄ?em bit spet v objemu moje ljube Ane.