Pršou sm iz svetlobe, bl svetle kt je dan.
Adijo predniki moji, Ä?as, da se podam.
"ÄŒas, da gremo, Rok," reku Angel je,
vzel me na Zemljo, v majhen blok,
kjer duša bo dobila nov telo,
Ä?akam, kdaj bo to.
Gabriel me gleda, drži me za roko:


"Sm si se priÅ¡ou uÄ?it, ne poskusi iz poti zait.
Mi bedeli bomo nad teboj in kazali ti poti.
ÄŒe se kdaj kej prpeti, nas zaprosi za pomoÄ?."
Pogledam dol v stanovanje, objem njun vroÄ?,
telesa so pregreta, sliÅ¡m dah oÄ?eta,
Ä?utm pospeÅ¡ek, plunk je k napeta bareta
in moja oblika bila prejeta
v maminem telesu. Sam nezgoda,
al dotik Gospoda, da v prvo vrsto me prenesu?
Plovem Ä?vrsto, to ni kraj,
kjer si bo Trkaj naredu krsto.
Pred mano jajÄ?ece, bržkone bo to moj cilj.
Trk na vrata. "Mi boste, prosm, vstop dovolil?"
Vrata se odprejo, v srcu je uspeh,
nebo je preletela ptica, zdej zaÄ?el se je Å¡torkljin let.

refrain:
Vse od prvih korakov s pomoÄ?jo moje mame (3x)
pa do zdej, ko so že vsi slišal zame.

Tok Ä?asa sm že tu, da pozabu sm Å¡tet dneve,
mamin glas pomirja me, v telesu slišim njene odmeve.
Pod njenim srcem je moj dom - rastem,
njen trebuh pa se Å¡iri k balon - Ä?akam,
ujet v plasti goste tekoÄ?ine,
preko popkovine Ä?rpam vitamine,
te zadostne koliÄ?ine vseh snovi
se pretakajo Ä?ez kri.
Na ultrazvoku prviÄ? gledajo mojo sliko,
pridobivam ljudsko obliko,
mamim um Å¡tudira pravo,
jst zaÄ?enjam brcat z nogami, ker zdi se mi nezdravo,
spoznano že takrat, da bom mogu metat ilegalno,
da me slišu bo moj brat.
Izginja strah, kerga sem se bal, najbrž sta premisnla,
ne bosta naredila splav.
Å torklja je v letu, zdej razpenja svoja krila,
opazuje mesto, kjer v gnezdu varno se bo nastanila.

refrain

Sedej sm že dovolj moÄ?an, Ä?as je da odidem,
da predmetov se dotaknem in vse te kraje vidm.
Obrnem glavo navzdol, odteÄ?e voda - Ä?ao svoboda,
zdej sledi ozko lazenje mimo rova.
OÄ?e prevoz rdeÄ?o luÄ?. Kaj pomeni ves ta truÅ¡Ä??
Prijatelji so v solzah, držijo jo za dlan,
mama, vzdrži še ta dan, prihajam vn, na plan.